Kam tako hitro?

Posted By on July 9, 2015 in Blog |

Pred dnevi se mi je ponudila ideja za razmislek. Med pogovorom so zbrani naštevali, da uporabljajo med vožnjo telefon za pogovor(e), za pisanje SMS-ov, elektronske pošte, nekateri si med vožnjo celo prižgejo računalnik. Določene prigode so izvabile salve smeha, toda ob komentarju „Vse je smešno, dokler te ne režejo iz avtomobila,“ je vzdušje nekoliko zastalo. Res je! Toda kaj je resnični „sovražnik“ v vozilu?

Nekateri bi rekli, da je to hitrost. Vendar kako? Pred 30. leti je bila hitrost na avtocestah omejena na 120 km/h. Roko na srce velika večina avtomobilov te hitrosti niti ni dosegla. Še vedno se nasmehnem komentarju znanca, ki je svoje doživljaje izpred 30 let opisoval, da je mama pri 120 km/h skoraj odlomila stropno ročko, zraven pa ostalim v avtomobilu dejala, če bi sedaj pomolili roko ven, bi poleteli. Danes se vozniki, ki jih ujamejo radarji in vozijo 200 km/h in več, znajdejo na prvi strani vseh največjih medijev. Včasih dobijo še več pozornosti kot največji kriminalci, konec koncev se jih tudi obravnava tako, čeprav se lahko danes sodobni avtomobili vozijo tudi 200 km/h pa sopotniki ne bodo niti trznili … dokler ne bodo pogledali na števec. Takrat se, čeprav tega niso občutili, vsi zdrznejo, celo ustrašijo. Torej smo naredili stigmo visoke hitrosti. Tudi zakoni nas želijo prepričati, da so kazni na cestah primerne, da se s takšnim ravnanjem odpravlja „norce“ s cest. Navadno visoke kazni učinkujejo le kratkoročno, kmalu zatem pa se stanje vrne na prejšnje. Konec koncev osebnosti voznikov ni možno spreminjati (zgolj) s kaznimi. Trkanje po prsih, da je sedaj manj nesreč na cesti, in da se je „umiril“ promet, gre pripisati trem dejavnikom – vinjetam, gospodarski krizi in sodobni tehniki v avtomobilih. Prvi razlog je, da so zaradi vinjet ljudje pričeli bolj pogosto uporabljati avtoceste in se je promet z lokalnih cest preusmeril na najbolj varen „poligon“ – avtoceste. Drugi razlog. Če ste pozorni, boste opazili, da se dandanes z bencinom požrešni avtomobili komaj premikajo po cesti (enostavno šparajo) – številni so svoje nastopaške avtomobile celo zamenjali za bolj ekonomične. Tretji razlog. V sodobnih avtomobilih je sedaj že toliko varnostnih sistemov, da številni novi avtomobili celo sami predvidijo trk in temu primerno ukrepajo. Torej hitrost na avtocestah, razen v višji sili, ko ne pričakujemo nepričakovanega na cestišču, ne more biti razlog za nesreče. Navsezadnje sta v Evropi dva ekstrema, na Norveškem je omejitev na avtocestah 80 km/h, v Nemčiji je ni.

Seveda se najdejo junaki, ki bodo zastopali stališče, da je pri nizki hitrosti manjša možnost na poškodbe. Prejšnji odstavek je želel razbiti predvsem mit, da hitrost ne more biti merilo, če so na cestišču različni avtomobili (takšni kjer imate pri 120 km/h občutek, da boste poleteli in takšni, pri katerih se pri 200 km/h sprašujete, kje boste avtomobil parkirali – konec koncev večina avtomobilov skoraj stoji pri miru na avtocesti). Zagotovo je dejstvo, da nižja kot je hitrost manjša je možnost za gmotno (in telesno) škodo. Toda kje je meja 80 km/h, 130 km/h, 200 km/h, morda raje 50? Glede na videno na slovenskih avtocestah, bi bila za veliko večino omejitev hitrosti 100 km/h, saj ste s 130 km/h že pravi divjak na levem pasu.

Meja je v glavah ljudi. V omejitvah. Če boste človeka, ki bi zbrano vozil 170 km/h in se posvetil vožnji, omejili na 130 km/h mu bo postalo dolgčas. Pričel bo razmišljati o svojih tegobah, stiskah, počitnicah, prihajajočih delovnih izzivih, kaj mora še nakupiti … na plano bo privlekel svoj najnovejši telefon, ob dolgčasu prenesel najnovejšo aplikacijo ali dve in se začel igrati – s tem manevrom bo postal nevaren! Mit, da je prostoročno telefoniranje bolj varno, je že zdavnaj ovržen. Resda imate obe roki prosti, toda dokazano je, da se lahko človek kvalitetno posveti samo enemu miselnemu procesu hkrati. Če bi prepovedali telefone, bi bilo potrebno prepovedati tudi radie, saj si med vožnjo številni prepevajo bolj kot Kekec v vseh filmskih in odrskih uprizoritvah skupaj – zbranost pojenja. Ob takšni miselnosti bi človek moral „odvreči“ še sopotnike, saj so lahko moteč dejavnik pri zbrani vožnji. Nekaj torej ne štima.

In kaj je torej največji sovražnik na cesti? Človek. Hitrost ne ubija, človek pač! In alkohol! Z omejitvami in sankcijami se zgolj povzroči, da se v ljudeh naseli strah. Zato boste pogosto videvali ljudi v prometu, ki raje vozijo počasneje, saj se s tem izognejo (pre)visokim kaznim – poznate svojo reakcijo, ko se vozite za nekom, ki „mečka“? Kakšen je potem vaš manever? Postaviti omejitev brez razumevanja miselnih posledic je, kot zgraditi hišo iz slame na požarnem območju. Človek je enostavno nagnjen k prilagoditvam, vedno najde rešitev.

Seveda opisani pripetljaji veljajo zgolj za avtoceste, kjer voznik ne pričakuje, da mu bo nasproti priletela žoga, hišni ljubljenček … človek! Včasih se zdi, da Slovenci raje posegamo po kurativi, namesto po preventivi. Še več. Ob izrednem dogodku vse posplošimo in sprejmemo tako rigorozne ukrepe ter zakone, čeprav je takšno dejanje največkrat strel v koleno … V razmislek.