Osebne predstavitve nekako potekajo po ustaljenem vrstnem redu, kjer avtorji naštevajo svoje statistične podatke, ki nekomu predstavljajo občudovanje, za nekoga drugega pa zgolj nepotrebno informacijo. Tako se vrstijo naštevanja kdaj se je nekdo rodil, koliko priznanj za bralno značko je osvojil, koliko posnetkov s fotoaparatom je napravil, koliko žena je zamenjal v času svojega bivanja na tretjem „kamnu“ od sonca … Toda kaj pravzaprav veste o človeku?

Sam se bom statističnih podatkov ognil, saj jih sodobna komunikacijska sredstva v nekaj sekundah bolj podrobno najdejo (in ponazorijo) kot vam jih lahko predstavim sam. Toda, če želite nekoga (s)poznati, ga je najprej potrebno razumeti. In od tu dalje se prične moj življenjepis …

Medosebni odnosi in psihologija osebnosti, sta bili področji, ki sta me vedno navduševali. Zakaj se človek na nek dražljaj odzove kot se? Zakaj določena akcija sproži takšno reakcijo? Predvsem medosebni odnosi so bili področje, ki mi ni dalo spati. Številne prebite noči ob premlevanju, zakaj se je čez dan moral pripetiti takšen dogodek, kot se je. Zakaj je navidezno popoln partnerski odnos zopet našel bridki konec, ki smo mu v sodobnem času tako pogosto priča? Zakaj sem imel sam, kot vsi ostali, ki sem jih imel možnost spoznavati, preveč prstov na eni roki, da bi lahko našteli partnerske (pogosto tudi ostale) odnose, v katerih sta dve osebi srečni, zadovoljni, veseli …

Vedoželjnost in strast po odkrivanju neodkritih področij, sta bili le eni od komponent, ki sta mi polnili misli zakaj je temu tako. Nenehna poglabljanja, zastavljanje vprašanj tako samemu sebi, kot vprašanj s strani okolice, so botrovale k temu, da je bilo potrebno najti odgovore. Prebite ure, dnevi, meseci … v razumevanju sebe in okolice, so pripomogli k razlagi in razumevanju še tako zahtevnih vprašanj, ki so se navezovala na področje posameznikovega razmišljanja in dojemanja sveta okoli njega. Na žalost je bilo eno izmed bolj bridkih spoznanj to, da sodobni človek danes večino stvari razume kot zelo samoumevne, zelo površno, zelo prozorno … Zagotovo natančno tako, kakršno je trenutno stanje v lokalni (in globalni) družbi. Iskanje izgovorov, opravičil in prelaganje odgovornosti na druge, je v naši družbi postalo prirojena vrlina, ki se zdi, da je položena v zibelko, posamezniki pa jo skozi čas odraščanja le še dodatno izpilijo. Da sam vseeno ne bi pilil opravičila in izgovore, sem vdahnil „življenje“ knjigi Ljubezen ali dandanašnja farsa, ki razlaga posameznikovo stanje v medosebnih odnosih in je seveda plod (predvsem) mojih dognanj s področja medosebnih odnosov, ki so nastajala skozi dolga leta preučevanj.

Čeravno je običajno pisanje življenjepisov podajanje suhoparnih podatkov, trkanje na prsi samemu sebi, naštevanje vseh možnih dosežkov, bom sam tukaj zaključil. V življenju sem dosegel natančno toliko, da lahko dandanes zelo enostavno živim sam s seboj, se imam še vedno vsakodnevno možnost spoznavati, posledično pa nuditi pomoč tudi ostalim. Vse ostalo kar bi našteval od tukaj dalje, bi bili statistični podatki, ki bi se nekomu lahko zdeli kot izjemni dosežki, spet drugemu pa toliko manj …

Več o meni pa lahko spoznavate na blogu, kamor ste vljudno vabljeni k branju.

Sebastian Horvat