Moč in vpliv medijev sta nadvse fascinantna elementa sodobne družbe. Prav tako vsebina, ki pritegne bralca. Pred nedavnim je bil na spletni strani siol.net objavljen članek (povezava TUKAJ), ki je vrgel ljudi pokonci in jim odprl še tiste najbolj zamašene pore. Čeprav je tematika varanja samo ena od mnogih predstavljenih problematik medosebnih odnosov (v tem primeru partnerskih odnosov), je ljudi pripravila do mnogih razmišljanj, hkrati pa tudi do številnih neodobravanj.

Prav zanimivo je bilo, da je največ pripomb letelo z moške strani, čeprav so po številnih opravljenih raziskavah prav ti dovzetnejši za skoke čez plot kot ženske. Človeško licemerstvo se kaže v mnogih vidikih. Predvsem v tem, da po raziskavi, ki smo jo opravili in objavili v knjigi Ljubezen ali dandanašnja farsa, 97 % ljudi razume spolne odnose kot varanje, po drugi strani pa so si raziskave o nezvestobi tako zelo različne, da nekatere pridejo celo do 85 % nezvestih partnerjev – bolj poglobljene raziskave ponujajo veliko odstopanje, vendar vseeno ponudijo rezultat med 30 in 60 % nezvestih partnerjev.

Žal se ljudje pogosto zapičijo v eno smreko in zato niti ne vidijo gozda. Na enak način je nastala polemika o varanju. Osnovno sporočilo je bilo prezrto. Sporno pri varanju je bilo v smeri razumevanja, ki daje ljudem občutek, da nekomu niso več popolni in da jih partner nima več rad. Res obstaja popoln partner? So spolni odnosi s tretjim res razlog, da nekoga nimate več radi? Poudarek je najprej v tem. Če vzamemo najbolj blago številko, ki ponuja odstotek varanja, boste imeli 30 % možnosti, da vas bo partner prevaral. Boste v odnosu sploh lahko kdaj resnično sproščeni? Predstavljajte si, da se odstotek ustavi pri številki 60? Na podlagi česa boste osnovali vašo partnersko zvezo? Na podlagi strahu, zraven pa odnos začinili še z raznimi čustvenimi izbruhi? Zagotovo to ne more biti način, da boste v svoji partnerski zvezi živeli prijetno, mirno in sproščeno, rezultat pa je vse kaj drugega kot zdrav odnos.

Da stvari ne bodo spet vzete iz konteksta, je treba poudariti, da bistvo ne stremi k temu, da bi ljudje imeli spolne odnose vse povprek, temveč v tem, da spolni odnosi s tretjo osebo ne bi smeli imeti tako bistvene vloge v partnerskih odnosih, predvsem ne takšne, da bi nas to prizadelo oziroma spravilo v različna depresivna razpoloženja. In ne, ne gre za sprejemanje varanja, temveč razumevanje tega!

Čeprav so se, kot že omenjeno, najbolj pritoževali moški, pa sem v zadnjem času prejel precej komentarjev, ki so potrdili vse, zapisano v članku. Partnerski odnos je medosebni odnos, torej odnos dveh osebnosti, ki morata zadovoljiti potrebe, da lahko sploh funkcionirata in sta posledično tudi srečna. Eno izmed poslanih sporočil pa se me je še posebej dotaknilo. Odločil sem se, da ga z dovoljenjem gospe Metke tudi objavim.

Pozdravljeni, Sebastian,

Živim v poliamornem razmerju oziroma razmerjih. Poliamorija (ali večljubje) je odkrit način življenja z več partnerji – na osebni in/ali telesni ravni. Je več kot le ‘odprta veza’ ali občasno iskanje vznemirjenja pri drugih ljudeh. Gre za konsenzualen iskren odnos brez varanja in prikrivanja.S sicer dolgoletnim partnerjem sva pred dobrimi tremi leti, ko sem spoznala moškega, ki me je pritegnil, sklenila, da poskusiva s tem načinom življenja. Preprosto – usedla sva se dol in pogovorila – od smeha do solz – o najinih čustvih, strahovih, morebitnih pravilih … pa sva sklenila – dajva! In deluje! V tem času sem spoznala krasne ljudi, doživela izjemne ljubezni, iskrive romance, pa tudi vznemirljiva krajša ali občasna razmerja.

Seveda tovrstni način življenja zahteva veliko pogovarjanja, prevpraševanja, iskrenosti in na splošno čustvene inteligence, ki jo marsikdo ne zmore ali celo ne upa razvijati. Brskati globoko po sebi in se ranljivo izpostavljati navzven je marsikomu preveč … A ko spoznaš, kaj več ti lahko prinese to neomejevanje na enega partnerja in necenzuriranje lastnih čustev ter strasti do drugih, je trud, vložen v notranjo rast, poplačan. Ljubosumje in posesivnost do telesa ter čustev partnerja sta čustvi, ki nas v življenju le omejujeta in dajeta lažen občutek varnosti pred ‘zunanjimi nevarnostmi’, ki pretijo nad našim razmerjem. A varanja ne more preprečiti še tako zaščitniški odnos in še tako bleščeč prstan na roki, če srečamo človeka, ki nas (morda podobno kot naš trenutni partner) vznemiri in vzbudi nove želje …

Težko je v eni osebi najti vse lastnosti in želje, ki jih iščemo pri partnerjih. Iščemo ‘sorodne duše’, a vsakemu nekaj umanjka. In to ni napaka ne enega ne drugega partnerja. V poliamornih odnosih lahko z več partnerji zadovoljimo več svojih interesov in strasti. To seveda ne pomeni ‘delitve’ partnerjev na npr. ’tistega za partijo tenisa’ in ‘onega, ki ima rad školjke’, ampak je vsak človek celota zase; z dobrimi in slabimi lastnostmi, boljšimi in slabšimi dnevi, izzivi, prepiri in nepozabnimi trenutki – kot v vsakem ‘običajnem’ razmerju. Nekoč me je nekdo vprašal, katerega izmed dveh partnerjev ljubim bolj – koliko odstotkov enega, koliko drugega. Pa sem odgovorila, da ljubezni ne delim (kot da bi imel 100 pik, ki jih lahko podeliš enemu ali več ljudem), ampak imam vsakega rada 100-odstotno, a vsakega tudi zaradi različnih stvari na drugačen način. Kot bi vprašali starša, katerega izmed dveh otrok ima rajši …

Uživam? Ja. Sem srečna? Sem. Ljubim? Tudi. Ne morem trditi, kje bom čez pet ali deset let, a trenutno verjamem, da (vsi) ljudje nismo narejeni le za enega človeka. Da lahko dajemo in sprejemamo več ter smo ob tem (in zaradi tega) bolj srčni in izpolnjeni.

Metka iz Ljubljane (30 let)

Je Metkin pogled univerzalen recept za uspešen partnerski odnos? Zagotovo ne. Nekateri bodo potrebovali spolne odnose, nekateri družbo pri nakupovanju, pri športnih aktivnostih, nekoga, da jim lahko stoji ob težkih trenutkih ob strani in jih hkrati razume … Toda bistvo pričujočega sporočila je ravno v tem – biti srečen! Dve osebi mora v partnerski odnos združevati želja po tem, da sta skupaj srečna in zadovoljna ter nikakor ne strah pred osamljenostjo, pritisk okolice/družine, opravičevanje spolnih odnosov ali celo razmišljanje, da nekomu nismo popolni – lahko smo nekomu zgolj idealni! Omejevanje, ljubosumje, pogojevanje itd. zagotovo niso načini, ki bi vodili v zdrav odnos. Je zopet treba povleči na plan, da je po raziskavah zgolj 5 odstotkov ljudi srečnih v partnerskih odnosih?