Homo Subalpinus ali po domače Slovenec, je zanimiva vrsta, ki bije bitko pod svobodnim soncem. Pravzaprav se zdi, da bije bitko predvsem s samim seboj. In to kakšno! Komentira! Samo komentira?

Nastanek lastne države in posledično lastne identitete, je botroval, da je končno sleherni prebivalec dobil pravico do lasnega prepričanja – lastnega mnenja! Z razvojem interneta pa se je celo zazdelo, da so se vsi koščki sestavljanke zložili skupaj v celoto. Subalpinus je lahko začel komentirati in to anonimno! Že Denis Chorchyp je v skladbi Ladadidej pevke April odrepal verz „važn je-e-e-e, da se komentira, da drug drug’ga se le ovira, stran odriva, mal popljuva, v trebuh suva in gleda postran, da se tko ego nahran“. In kako ima prav …

Politika in ostala področja so tokrat potisnjeni na stran. Poudarek bo pri športu. Slovenci smo športni fenomeni. S številom prebivalstva se lahko primerjamo z nekoliko večjimi evropskimi mesti, kot so na primer Dunaj, Hamburg, Varšava, Barcelona, Bukarešta. Ljubljana denimo ni uvrščena niti med 100 največjih mest v Evropi. Po velikosti držav je Slovenija uvrščena na 154!!! mesto izmed 249 držav, ki jih po velikosti obravnava Wikipedia.

Pa si poglejmo rezultate. Slovenija v najbolj množično zastopanem športu – nogometu, zaseda (trenutno) 48. mesto. Bili smo tudi že med 20 najboljšimi reprezentancami. V košarki smo na lestvici trenutno uvrščeni na 13. mesto (na zadnjem svetovnem prvenstvu smo zasedli 8. mesto). Na nedavno končanem svetovnem prvenstvu v rokometu smo se uvrstili prav tako na 8. mesto. Hokejisti so na olimpijskih igrah dosegli 7. mesto. Predvsem pri slednjem športu, ima marsikatera država, ki se je uvrstila za nami več ledenih dvoran kot mi registriranih igralcev. Potem imamo še Tino Maze, Petra Prevca (in njegove sotekmovalce), Rajmonda Debevca, Primoža Kozmusa, Žana Koširja, Filipa Flisarja, Iztoka Čopa … Prav vsak izmed naštetih ima najmanj kolajno s svetovnega prvenstva. Večina njih so celo olimpijski prvaki! Nadalje sta tukaj še globalna zvezdnika Goran Dragič in Anže Kopitar! Torej dosežki brez primere. Dosežki, ki Slovenijo umeščajo na svetovnem zemljevidu prepoznavnosti!

Do tukaj vse lepo in prav. Vendar kaj je težava? Mi! Slovenci! Prav osupljivi so (internetni) komentatorji, ki si vsakič znova vzamejo pravico do podajanja mnenja. Mnenje samo po sebi ni nikoli problematično. Objektivna kritika je pogosto odraz inteligence. Problematično je zlivanje lastnega gneva in frustracij po športnikih. Vsakdo, ki je imel kolikor toliko uspešnega športnika za sotrpina v šolskih klopeh, se bo verjetno spomnil, da so bili ti v šoli le redko prisotni. Nekateri moji sošolci, ki so se ukvarjali s smučanjem, so bili pri pouku prisotni tako poredko, da smo jih ostali pogosto naslovili drugam, saj smo bili prepričani, da so zgrešili razred. Ob prebiranju vseh možnih komentarjev, se človeku naježi še zadnja dlaka. Komentarji v stilu „15. mesto je slab rezultat“, „turistov ne bomo pošiljali na prvenstva“, „pha, samo 2. mesto“, „pffff, okej je že zmagal, ampak v kako obskurnem športu“. Je 30. mesto na svetu resnično slab rezultat? Se človeku, ki večino svojega življenja pregara (dobesedno) lahko reče turist, da lahko ta potem zabava velecenjeno in zahtevno kavčarsko slovensko publiko? Je kdorkoli izmed posvečenih glasnikov mnenj v katerikoli disciplini (klevetanje je seveda izključeno) osvojil vsaj 30. mesto na svetu? Bodite pozorni. Številni televizijski (radijski) komentarji dajejo športnika v nič, so pikri, pritlehni, pogosto tudi žaljivi, medtem ko strokovni komentatorji sila poredko uporabijo negativne besede. Zakaj? Verjetno se vsak zaveda, da če je opravil dva treninga v dvorani na dan medtem, ko so ostali še spali, da je za to prelil veliko potu … zagotovo tudi krvi! Nato se celo oglasijo super strokovno podkovani novinarji, ki razlijejo črnilo o tem, da imajo športniki zagotovo preveč časa, če spremljajo komentarje. So mar športniki res figurantje, ki morajo ugajati nam in početi to kar je družbeno sprejemljivo? V kolikor se denimo (trenutno) najboljša smučarka sveta ne smehlja v kamero, pa zopet naletimo na buren odziv publike, čeprav je še vedno pod vplivom močnih čustev, ko ji novinar zastavi že (več kot) neštetokrat isto zastavljeno vprašanje … „in kakšni so vaši občutki?“

In kaj to naredi na duševnem stanju športnika? Naša osebnost je pogosto refleksija, ki jo dobimo skozi dražljaje in informacije iz okolice. Tako na zavedni kot nezavedni ravni je pritisk žaljivih komentarjev breme vsakega športnika. Bom zadovoljil očeta in mamo? Bom zadovoljil trenerja? Bom zadovoljil zahtevno slovensko (kavčarsko) publiko? Večina športnikov se s tako velikim bremenom ne more soočiti, zato je v slovenski mentaliteti pogosto prisotno, da ravno v tisti odločilni tekmi popustimo. Da popusti zbranost ravno takrat, ko bi moralo vse delovati. Pritisk! Zavedanje, da bo lahko nekdo zasmehovan ob neuspehu, je pogosto še bolj pereče ko sam neuspeh.

Morda bo športnikom lažje, če se bodo zavedali, da so posmehljivi, nesramni, pritlehni in nasploh žaljivi komentarji posameznikov plod lastnega nezadovoljstva in predvsem neizpolnitev lastnih ciljev ter ciljev, ki jih posamezniku postavi okolica, ki se nato prenašajo naprej v obliki frustracij. Frustracij, kjer je opravičevanje lastne nesposobnosti osnovana na žaljenju in tlačenju dosežkov ostalih z namenom, da bi sam izpadel boljši. Objektivna kritika je seveda vedno dobrodošla, konec koncev je odraz posameznikove inteligence, ki želi izboljšati stanje z navajanjem objektivnih dejstev.

Slovenska kratkovidnost seveda nima meja. Slovenija ni majhna, po dosežkih je ogromna! Majhna je naša predstava o sebi, naša ozkogledost, naše dojemanje sebe in opravičevanje neuspehov skozi velikost. Športniki so zagotovo prvi ambasadorji, ki ponesejo glas o Sloveniji. Sami se čudimo, da nas tujci ne prepoznajo, po drugi strani pa pljuvamo v lastno skledo in blatimo najboljše artikle. Še predobro pomnim izjave enega najbolj priznanih slovenskih vinarjev v svetu, ko je razlagal. „Jah, seveda imamo odlično vino, tudi drugi v Sloveniji ga imajo, toda mi se moramo najprej ukvarjati s tem, da kupcem v tujini razložimo kje in kaj Slovenija dejansko je.“ Po nedavno končanem obisku v Ženevi lahko pritrdim. Verjetno jih vsaj polovica nagovorjenih ni vedela kje je Slovenija, medtem ko je velika večina vedela kdo je Tina Maze! Torej imamo primerek, ki bi ga morali častiti, ga bodriti v slabih trenutkih, ne pa, da se ob najmanjšem spodrsljaju zlijejo vse frustracije po človeku! Seveda popolnoma isto velja za vse ostale športnike, pri čemer velja poudariti, da številni dosegajo najboljše športne dosežke še preden lahko osebnostno dozorijo in razumejo takšne neustrezne komentarje.

Zagotovo vsakomur v razmislek, preden se podstopi pisanja žaljivih komentarjev. Jutranje vstajanje, več kot polovica dni v letu zdoma, neskončni kilometri potovanj, preliti hektolitri znoja … Je vaš komentar resnično potreben? Vzpodbuda zagotovo bistveno bolje dene, še bolj pa zavedanje, da ob neuspehu ne ostaneš sam … z izlitim gnevom komenatatorjev.