Pred dnevi se je v Portorožu odvijal salon plovil Internautica. Otvoritev Internautice je tradicionalen dogodek, ki ga s prijateljem obiskujeva že dobro desetletje. Če sva si prva leta salon ogledovala zaradi firbca in dejanskega entuziazma, je kasneje to postalo bolj kot ne tradicionalno druženje ob prvih toplih sončnih žarkih. Vsakoletni obisk pa je kljub vsemu prerasel v obujanje enoletnih zgodb z nekaterimi razstavljavci.

Letošnja Internautica pa je bila dokončna streznitev. Res je. Pred dobrimi desetimi leti, je bilo kosov raznih umetnih mas, ki so se bohotili na morju skoraj toliko, da so za nekaj centimetrov dvignili vodostaj v portoroški marini. Trend se je nekako držal do začetka krize, ki nikakor ni hotel zapustiti karavane, potem pa se je število razstavljavcev pričelo rapidno manjšati. Toda kljub vsemu se je zdelo, da kriza „pomorščakov“ (še) ni zadela. In kaj se je zgodilo letos? Prvič po dolgih letih obiskovanja omenjenega salona sem slišal dober dan. Tako je. Povsem preprosta besedna zveza, pogosto že mašilo, je bilo na tem salonu slišati tako pogosto, kot Primorci na obali uzrejo meter snega. Priznam. Zazrl sem se okoli sebe, če se v ozadju vseeno ne smehlja bogati šejk, ki se je odločil pokupiti vse čolne skupaj z marino in Luko Koper vred. Ne, bila sva sama. Prav fascinantno je bilo, da se je ta unikatna besedna zveza pojavila še večkrat. Kaj počneva narobe? Sva se postarala, sva oblečena v draga in dizajnerska oblačila, imava prepolni goflji, ali nama na čelu piše, da sva resna kupca za nakup skoraj 30-metrskega Ferretija? Verjetno nič od tega. Kaj torej? Kriza!

Še pred nekaj leti se je dogajalo, da naju je znano slovensko podjetje s področja navtike (ne, ni Seaway) odganjalo z razstavnega prostora bolj kot lačnega medveda, ki se je odločil preveriti pojedine, ki se nahajajo v okoliških smetnjakih. Čeprav je bil prijatelj tam kot novinar, mu arogantno niso pustili niti fotografirati! Samozadostnost, prevzetnost, ošabnost, prepotentnost, aroganca … še bi lahko našteval! Narobe svet! Ko sva se želela povzpeti že na manjše čolne, so naju premerili kot, da sva jih prišla ukrasti in odpeljati dogovorjenemu kupcu na drugi strani meje. O večjih čolnih sva lahko le sanjala. Letos sva oba počutila kot da vsak od naju nosi pod roko kovček poln denarja, razstavljavci pa le tekmujejo, kateri ga bo hitreje spraznil. Toda najin odnos, oblačila, (ja, tudi starost) niso nič kaj presenetljivo izstopali kot pretekla leta.

Vse to mi je dalo misliti. Je kriza vedno nujno slaba? Gledano s finančnega in ekonomskega vidika zagotovo, saj lahko marsikoga pahne v brezizhoden položaj. Toda z vidika osebnosti je kriza pogosto tista vez, ki ljudi združuje, da le-to prebrodijo. Odnos, ki sem ga letos doživel na Internautici je bil presenetljiv, nenavaden, neobičajen, absolutno redek. Toda kriza je ošabne in prevzetne razstavljavce le streznila do te mere, da so začeli dojemati, da je lahko vsak obiskovalec tudi potencialni kupec. Morda ne danes, verjetno tudi ne jutri, toda nihče ne ve ali ne bo ravno ta oseba resen kupec čez pet let. Vsekakor pa ostaja močan okus pelina, ko se spomnim tistih časov, ko so nas (slovenski!) razstavljavci podili z razstavnega salona, letos pa so bili tako pohlevni, že skoraj klečeplazili so. Škoda le, da je na žalost tudi osebnost tako zelo elastična kot kriza. Dokler prva traja, se odnos do okolice spremeni, ko bo kriza minila, bodo osebnostne lastnosti iz tretjega odstavka zopet dobile nove razsežnosti …