Veliki brat. Velika napaka?

Nekako sem si dejal, da televizijskih in političnih zadev ne bom komentiral, toda včerajšnji večer je poskrbel, da je sla po pisanju postala večja od „zaobljube“. Tematika pa oddaja Big brother.

Najprej moram seveda poudariti dejstvo, da televizijo spremljam tako pogosto, kot se običajno vidi delavce na avtocestnih gradbiščih, torej oddaje Big brother ne spremljam često, posledično pa tudi ne poznam vseh pripetljajev. Kot drugo. Pisanje ni usmerjeno v določene tekmovalce, temveč v osebnosti in predvsem v gledalce, pri čemer bi rad vsaj malo orisal stanje, ki postaja pereč problem v današnji družbi.

Zmagovalka šova je postala Mirela. K pisanju sta me pognali dve zadevi. Alkohol in gledalci. V eni izmed oddaj je zmagovalka popila šilce ali dve preveč. Brez obsojanj! Vsi s(m)o namreč že šli skozi različne stopnje okajenosti. Tudi dejstva, da se je gospodična dobesedno obešala po dveh tekmovalcih v jakuzziju, ni potrebno pribijati na križ. Nekateri v stanju opitosti počnejo še bistveno bolj nesprejemljive reči. Je pa velika težava nastala po koncu. Po streznitvi. Prav osupel sem bil, da sta se gnev in krivda na koncu želela znesti nad tekmovalcema, ki sta takrat tudi čofotala v jakuzziju, češ zakaj nista šla ven, ko sta videla, da je nekdo pijan. ODGOVORNOST! To je nekaj, kar danes pogrešam v slovenski družbi, od političnega vrha dalje. Nikoli ni nihče za nič odgovoren, na koncu pa se za grešnega kozla najde pisarniškega molja, ki komaj ve za kaj se pri čem gre. Ker tekmovalka šteje vsaj 35 let, sklepam, da to ni bil prvo opito stanje, torej bi morala oseba imeti vsaj tolikšen vpogled vase, da ve kako rokovati sama s seboj pod vplivom alkohola in se predvsem zavedati posledic svojih (potencialnih) dejanj. Povsem neprimerno in skoraj žaljivo pa je kazati s prstom na nekoga, ki je v nekem trenutku samo na (ne)pravem mestu ob (ne)pravem času in odgovornost za svoja dejanja prelagati na druge!

Drug pomislek pa so gledalci. Vsakomur, ki je zdržal več kot tri mesec v hiši je potrebno čestitati. Kopica različnih osebnosti, ki so se morale združiti v (ne)homogene odnose, da so lahko vsaj sobivali med seboj. V zmagovalkinem „best of“, so predstavili neskončno sočnih izrazov od „ljubljenja z materami“, „kajenja organov“, žaljivih opazk, ki so letele na sotekmovalce, kričanja, odrivanja … Vse to se je na koncu zapakiralo v paket iskrenosti in travmatične preteklosti. V tekmovalkinem primeru je šlo samo za izkazovanje iskrenih čustvenih reakcij, ki nimajo kaj dosti veze s samo iskrenostjo. Prav tako je potrebno poudariti, da travmatična preteklost (otroštvo) ni nekaj kar je objektivno dejstvo, temveč subjektivno prepričanje vsakega posameznika. Obstajajo primeri, kjer nekdo ni dobil ekstremno drage igrače, pa bo uspel celemu svetu razložiti, da je imel najbolj tragično otroštvo na svetu, čeravno je imel dve sobi namenjeni samo igračam. Spet drugi bodo šli lahko (objektivno gledano) čez bistveno težje primere, pa bodo to razumeli kot dobro šolo, ki je izklesala njihovo osebnost.

V zadnjem času prav tako opažam, da v slovenski družbi postaja fama izražanja lastnih (iskrenih) stališč odlično opravičilo za nespoštljivost. Po številnih pogovorih in raziskavah, še nisem naletel na odgovor, da bi žaljenje, kričanje sodilo v kategorijo spoštljivosti. Seveda ne bomo papeški, ampak kje potegniti mejo? Iskanje opravičila, da je nekdo iskren, ker nekomu v obraz psuje mater in ostale člane družine zagotovo ne sodi v to kategorijo. In kar je še hujše. Ko se ljudje vpletemo v kolesje nespoštljivosti pademo v začaran krog. Samo še preizkušamo do kod lahko gremo. Res mislite, da se verbalno nasilje ustavi samo pri kričanju? No, po izkušnjah pade kmalu tudi vzgojna okoli ušes (tako s strani moških kot tudi žensk), potem sledijo „izleti“ na urgence, v zadnjem času pa črno kroniko polnijo neverjetni dogodki, ki smo jim priča v partnerskih odnosih, od zabodenih, ustreljenih kot celo zadavljenih partnerjih. Je potem to meja? Je potem iskrenost (čustvenih reakcij) primeren način, morda celo dober? Navsezadnje je bil vsak iskren pri svojih dejanjih.

In zakaj zamera gledalcem? Uspeli so nagraditi osebo, ki je po takšnih dejanjih najbolj izstopala – v kolikor je moje mnenje zmotno, ga seveda popravite. In kaj človek sedaj počne na (ne)zavedni ravni? Malikuje zmagovalca in razume, da je takšno početje, ne samo sprejemljivo, temveč tudi nagrajeno! Mlajšim se bo zdelo, da je takšno vedenje (in početje) super, starejši bodo našli opravičilo in uteho. In vsem se bo zdelo, da delajo prav!

Zavedanje posledic svojih dejanj je v sodobni družbi pomaknjeno na obrobje. Še manj odgovornost. V opravičevanju lastnih dejanj nagrajujemo tiste, ki so še slabši. Seveda, tako se tudi mi bolje počutimo. Po številnih pogovorih, ki sem jih v zadnjem obdobju opravil z najrazličnejšimi zaposlitvenimi profili, boste vedno našli izgovor, da je vzgojiteljica neprimerna, učiteljica nesposobna, šofer je problematičen … naš partner je popolnoma nesprejemljiv … ampak težava (največkrat) ne izhaja iz okolice, temveč nas samih. Okolica je le rezultat tega!