V zadnjem obdobju ne mine dan, da svetovni mediji ne bi pisali o grški problematiki. Ekonomski vidik bo tokrat pomaknjen konkretno v ozadje. Naj bo debata o prebivalcih. Grkih, Slovencih … ljudeh!

Stanja, ki je trenutno prisotno v Grčiji, Grkom zagotovo nihče ne zavida. Toda že dolgo časa velja moralno načelo, da je treba denar, ki ti ga posodijo, tudi vrniti. No, Grkom se je tega dolga nabralo za 187 % BDP-ja. Z drugimi besedami. Grki bi morali naslednji dve leti vračati vse kar bi proizvedli. Seveda misija nemogoče. Res je, da je z dolgom in posledično s strahom najlažje manipulirati z množico, toda kdo je tu krivec? Multinacionalke, morda. Druge interesne skupine, morda. Teorije zarote, tudi morda. V tem trenutku je največkrat možno slišati, da bi bilo treba dolg odpisati, jim pomagati. Zagotovo je altruizem ena najvišji oblik človekovega dojemanja sebe in okolice … toda? Če so podatki, ki sem jih izbrskal pravilni, se Grki upokojijo sedem let prej kot Nemci, pokojnine pa so si zelo podobne. Na lagodno življenje se je vedno enostavno privaditi, pasti na trda tla je precej bolj boleče. V takem trenutku se mi pred očmi vedno nariše slika človeka, ki komaj shaja, tisto nekaj malo, kar je privarčeval skozi leta, pa bi na koncu plačal za pomoč nekomu, ki je bistveno premožnejši, se vozil z dragimi avtomobili, preživljal poletja na razkošnih jahtah, najemal „pufe“, življenje pa nasploh zajemal s precej večjo žlico. No, na koncu pa bi imel ta premožnejši celo željo, da mu tega dolga ne bi bilo treba vrniti. Življenje bi bilo super … za nekoga.

In kaj je v resnici največja težava. Mali človek! Množica! Ljudje danes sledijo črednemu nagonu na vsakem koraku. Obljube o lažjem, boljšem, bogatejšem življenju so kot bumerang, ki je vpet na katapult in samo čaka, da se sproži in ljudi kresne po betici. Ljudje imamo navadno, da se vedno oziramo samo na svojo korist, ne da bi pogledali vsaj nekaj metrov dlje, lahko tudi minut. Če nam bo nekdo obljubil večjo blaginjo, bomo takega človeka izbrali za našega vodjo. Primer Grčije se mi pogosto pojavi, ko poslušam slovenske občinske šerife. Oblast so vzeli v svoje roke, ponudili prebivalcem kosti, da jih glodajo, zadolževanje pa marsikje leti v nebo (Koper 1.134 evrov na prebivalca, Ljubljana 743, Ptuj 594 … Vir: Finance). Zanimivo je, da se prav nikomur ne zdi zadolževanje problematično. Še več, vsi v en glas pravijo, da je to „mala malica“, da se bo ta (pre)zadolženost brez težav poglihala. Upam si staviti, da so povsem enako peli tudi vodilni možje v Grčiji. Ohranjali so visok standard, do takrat ko je ta silovito udaril na tla. Vsi so imeli 1001 idejo, kako dolg rešiti in odpraviti … dokler ni bilo prepozno. Na koncu seveda dobijo po kepi najrevnejši, toda ravno množica, večina, VSI, bi se morali zavedati, da si je denar najlažje izposoditi, vrniti ga je težje. V Ljubljani (in tudi marsikje drugje po Sloveniji) poslušam zgodbe, kako se gradi, kako je vse lepo. Meni kot Ljubljančanu je mesto postalo samo bistveno dražje, center pa bistveno težje dostopen. Še tiste ceste, ki vozijo do našega naselja so postale takšne, da bo počasi potrebno oklepno vozilo, ali traktor, pa živim le nekaj streljajev iz mestnega središča. Seveda postavljanje spomenikov samemu sebi vzbudi navdušenje pri ljudeh. Konec koncev je napredek vedno gonilo človeštva in navsezadnje nujnost. Toda za kakšno ceno? Ceno nekoč izjemno cvetočega Detroita, ki je bankrotiral in je danes mesto duhov? Morda Grčije? Na žalost se ljudje ne znamo/želimo/nočemo premakniti iz cone udobja – pogosto tudi miselnega. Potem, ko je že vse prepozno pričakujemo pomoč … odpis dolga. Toda kdo bo takrat pomagal?

In ravno v teh pasjih dneh, ko se v Ljubljani ob 22. uri temperatura spusti na „prijetnih“ 30 stopinj celzija, se mi je porodilo novo spoznanje o okolju in človekovem odnosu do njega. Brezbrižnost ljudi resnično dosega neslutene dimenzije. Zopet z mislijo „ah, kaj pa lahko jaz pripomorem“, ali pa „saj mene se pa to ne zadeva toliko“. Bomo res spremenili odnos do okolja šele takrat, ko bo prepozno, pomoči pa ne bo? Mora človek resnično dobiti konkretno zaušnico, da se prične zavedati, da boli. Mu primer „Grčija“ resnično ne da dovolj miselnih računov, kako izgleda, ko je (že) prepozno? Resnično upam, da ne …