Pred nedavnim sem se ravno vračal domov, ko me prijazna starejša gospa ogovori in prosi, če bi ji lahko pomagal pri garažnih vratih – slednja se namreč niso več zapirala. Po nekaj različnih načinih pritiskanja po daljincu sva z gospo morala priznati premoč sodobni tehnologiji. Toda tehnološka zmaga je gospo dobesedno zlomila. Celo do te mere, da je enostavno uspela v solzah izjaviti, da lahko le še “crkne” – dobesedno! Človek bi sprva pomislil, zakaj bi nekomu odprta garaža predstavljala tako velik stres, če pa bi bila verjetno večina lastnikov garaž kvečjemu hvaležna, če bi jim nekdo odnesel neskončno (nepotrebnih) stvari, ki čakajo na „stand-by“ poziciji, da bo v naselju končno zopet kosovni odvoz.

Po nekaj minutah, ko je tudi pri meni pričel delovati sistem sivih celic, sem se spomnil, da vratom pritečeta dva daljinca. Pozvonil, prosil gospo, da poizkusiva še z drugim in vseeno preveriva, kje je zagata. Vrata so se zaprla, avtomobil je našel svoj varen pristan, gospa pa, čeprav že po naravi izjemno prijazna, ni uspela skriti veselja, navdušenja in hvaležnosti. In kje je pravzaprav bistvo te zgodbe.

Povsem vsakdanja zgodba, ki se lahko pripeti vsakomur in verjetno iz tega ne naredi večjega pompa, je lahko nekomu tako zelo stresna, tako zelo čustvena, da je pripravljen v solzah izustiti, da lahko le še “crkne”. Ker ljudje pogosto ne premoremo dovoljšne mere empatije, vedno razumemo stanje drugih na podlagi ocenjevanja samega sebe – nekateri se takim zgodbam celo posmehujejo. Ni vsaka prepreka enako zahtevna za vse, nekateri plezajo čez ograje kot pajki, drugi ne morejo niti na pločnik, nekateri zadenejo koš s polovice igrišča, nekateri izpod koša niti do obroča. Morda le kanček več razumevanja do sočloveka, konec koncev verjetno ne gre pričakovati, da je/bo vsakdo na vseh področjih nadpovprečno uspešen … je zasmeh potem resnično primeren?